Vsem je težko, ker sedaj ni obiskov, po televiziji spremljamo poročila, skrbi nas za bližnje doma, sprašujemo se tudi, ali se bomo še videli. Vendar pa nam je tukaj lepo, osebje se trudi, da nimamo občutka čiste izolacije. Tukaj se vseeno družimo, saj smo kot družina pod eno streho. Seveda pa se ravnamo po navodilu osebja, da med nami ohranjamo primerno razdaljo. Sedaj si vzamemo več časa za pitje kavice in klepet, ritem dneva se je malo upočasnil. Več nas je začelo plesti in tega se je toliko nabralo, da smo nekaj stolov, klopi in sedežno oblekli v pletenine.
Nekaj stanovalcev je s pomočjo gospodinje svojcem poslalo razglednico, prišlo pa je tudi že nekaj pisem, ki so jih zaposleni pomagali prebrati.
Facebook
LinkedIn