HOSPIC CAFE – POGOVOR S STANOVALCI O LJUBEZNI IN NASTOP MPZ ZIMZELEN

S stanovalci Zimzelena o zimzeleni ljubezni

V torek, 2. septembra, je DEOS Center starejših Zimzelen gostil Velenjski odbor Slovenskega društva Hospic. Dogodek je bil otvoritev potujoče fotografske razstave Slovenskega društva Hospic in hospickafe, klepet s stanovalci Zimzelena o ljubezni.

Slovensko društvo Hospic letos praznuje 30-letnico delovanja in eden od poklonov temu jubileju je fotografska razstava priznanega modnega fotografa Matije Tomca, ki je tokrat namesto manekenk na modni pisti v kamero ujel trenutke pristnosti in različnih občutij, ki se porodijo pri udeležencih ob aktivnostih začetnega usposabljanja za prostovoljce, s katerim ti pridobijo strokovno podlago za vključenost v programe Slovenskega društva hospic. Njegove prostovoljce povezuje sočutje do ljudi v življenjski stiski; na pomoč priskočijo vsakič, ko je to potrebno, še zlasti pa takrat, ko nas potrebujejo tisti, ki se od življenja poslavljajo, in tisti, ki za njimi v žalosti ostajajo. Udeleženci zato na usposabljanju pridobijo dragoceno teoretično in praktično znanje za delo z umirajočimi in žalujočimi in se hkrati soočijo z lastnimi čutenji in pogledi na minljivost.

Eden od programov Slovenskega društva Hospic je tudi detabuizacija smrti. Velenjski odbor se v ta program vključuje s hospickafeji. Gre za pogovorne večere, na katerih z različnimi gosti klepetamo o različnih vsebinah, rdeča nit pogovorov pa st vselej človeška minljivost in spopadanje z njo. Naslov tokratnega hospickafeja je bil »Ljubezen je zimzelena«; z gospo Tatjano, gospo Angelo, gospo Dragico ter gospodom Alojzijem, stanovalkami in stanovalcem Zimzelena, smo se pogovarjali o radostih in bridkostih ljubezni.

Zgodbe, ki smo jih slišali, so različne, a njihov skupi imenovalec je »zimzelenost«, dolgotrajnost ljubezni. Sogovornice in sogovornik so bili namreč poročeni vrsto let (ena izmed sogovornic je bila poročena skoraj 64 let), vsi pa so življenjskega sopotnika izgubili. Na skupni poti je bilo veliko lepih trenutkov, a se je bilo zanje potrebno potruditi s potrpežljivostjo, strpnostjo in izkazovanjem spoštovanja. Vsem je zaradi izgube še vedno hudo, a so z njo sprijaznjeni. In če bi bili zopet mladi, bi vsi še enkrat izbrali istega partnerja.

Med pogovorom smo izvedeli, da sta dve sogovornici v dom prišli s soprogoma. Andreja Štefan Bukovič, vodja Zimzelena, je pojasnila, da v dom občasno pride tudi par, a se velikokrat zgodi, da eden od partnerjev ostane sam. Trenutno v Zimzelenu stanujeta dva para, v preteklosti so jih imeli tudi že osem. Do sedaj so v domu enkrat obhajali 60-letnico poroke, enkrat pa so imeli tudi poroko. Ljubezen je torej lahko zimzelena tudi na ta način; človeka, ki nam pospeši bitje srca, lahko srečamo tudi v poznih letih.

Prijetno druženje sta popestrila tudi dva glasbena nastopa. Na začetku in koncu klepeta smo slišali Mešani pevski zbor stanovalcev Zimzelena, med klepetom pa je na kitaro zaigral Franjo Jurović, prostovoljec Velenjskega odbora.

Čisto na koncu smo vse, udeležence pogovora in obiskovalce, prosili, da se odzovejo na premislek o tem, do kdaj živim. Gre namreč za kampanjo v okviru 30-letnice Slovenskega društva Hospic, s katero želimo ljudi opomniti, da je življenje dar, ki se ga moramo veseliti tukaj in zdaj. Na plakatu, kamor so stanovalci svoje odgovore zapisali, se je nabralo nekaj zanimivih misli. Ena izmed njih je naslednja: » Dokler mi teče kri po žilah in dokler lahko obujam spomine«.

Želimo si, da bi eden od spominov bil tudi spomin na prijetni septembrski hospickafe.