VERONIKE SMO ŽE 7 LET.

Ali je res minilo že 7  let, smo se začudile nedavno, ko smo prejele prijazno vabilo na druženje ob naši obletnici? Vsa ta leta smo doma Mira, Jožica, Anica, …., –  ko pa pridemo na obisk starostnikom v Topolšico, pa postanemo Veronike. To ime smo si izbrale, ko smo pred 7 leti v župniji Šoštanj osnovale skupino prostovoljk, ki skušamo krajšati ure osamljenosti oskrbovancem. Podobno, kot je bila svetopisemska Veronika sočutna spremljevalka Jezusu na križevem potu, želimo tudi me lajšati  tegobe starosti predvsem tistim varovancem, ki imajo manj obiskov sorodnikov. Obiščemo jih praviloma enkrat na 14 dni, če pa katera zmore, pa tudi pogosteje.

Redkeje, a zelo rade, pa se podružimo tudi med seboj. V postu in adventu se srečamo z domačim duhovnikom v domski kapeli na kratkih duhovnih minutkah, nekajkrat letno nas skliče domska sodelavka Ana, da se pogovorimo, kar je potrebno.

Vsako leto enkrat pa se srečamo v času obletnice. Do lanskega leta smo se podružile kar v domu, lani in letos pa smo bile povabljene na kratko popoldansko popotovanje v neznano . Letos smo se zbrale v Topolšici, od koder nas je Ana vodila najprej do griča s samostanom in cerkvijo nad Nazarjami. Tam smo v izredno lepi kapeli sester Klaris v samostanu dobile pravo molitveno in pevsko duhovno popotnico, ki so nam jo, skrite za zagrnijalom, pripravile sestre Klarise. V Nazarjih jih je 13 in čeprav živijo blizu nas, smo malo vedele o njih in njihovem poslanstvu. Sestra prednica nam je predstavila njihov red in delovanje. Kljub temu, da večino svojega časa premolijo (in čudovito večglasno prepevajo) , je prošenj ljudi v stiskah za njihovo pomoč v molitvi toliko, da sta dan in noč kar prekratka.

Čez dvorišče smo se odpravile še na obisk k bratom frančiškanom. Večina nas ni vedela, kakšno knjižno bogastvo skriva nazarski samostan. Pater Andrej nas je seznanil z delovanjem obeh frančiškanov, nato pa nas povedel v skrivnosti bogate knjižnice. Dalmatinovo biblijo iz leta 1584, sveto pismo v stari slovenščini, je sicer že malo načel zob časa, pa vendar nam je Jožica s patrovo pomočjo lepo prebrala odlomek, ki smo ga lahko razumele tudi danes, po več kot 400 letih. Božja beseda je ena in za večno. Kdor jo sprejme si prizadeva po njej tudi živeti, bo prav gotovo izpolnil namen svojega življenjskega popotovanja. Čeprav ni vedno lahko.

Naše duše in srca so bile polne lepega, ko smo se po vijugasti strmi poti odpeljale v majhno savinjsko vas Dobrovlje. Na domačiji Žagarjevih nas je pričakala naša znanka iz Šoštanja, Marjana, ki v poletnih mesecih vodi turistično kmetijo na domačiji njene mame. V lični in po starem opremljeni hiši, smo posedle k mizi pod  bogkovim  kotom – Veronike, »domski godec« – prostovoljec Franci ter Andreja, Ana in Martina iz Centra Zimzelen. Pokusili smo Žagarjeve domače savinjske dobrote ter »prostovoljsko pecivo« , ki smo ga spekle in prinesle s seboj . Ob prijetnem klepetu in prešernem smehu ob dobrih šalah, smo kar spregledale, da je legla na Dobrovlje noč. Poslovile smo se od prijazne gostiteljice in vasi ter se polne lepih vtisov vrnile domov. Že po poti pa smo ugibale, kam nas bo pot vodila naslednje leto. (slika 36 – Veronike na izletu)

Zapisala: Veronika – Jana Hozjan