TOMBOLA

Na začetku tombole vlada sproščeno vzdušje. Še preden se izžreba prva številka, se med igralci sliši tiho šepetanje, smeh in pridušeno pričakovanje. Kartončki in pisala so pripravljeni, vsak ima svojo skrivno taktiko in upanje, da bo prav tokrat sreča na njegovi strani.

Ko voditeljica Janja napove prvo številko – »Številka 7!« – se zasliši šelestenje in igralci hitro preverjajo svoj listek. Nekateri prekrižajo številko, drugi se nasmehnejo, tretji rahlo zavzdihnejo. Tempo je počasen, napetost še ni visoka, a z vsako novo izžrebano številko, ki jo Janja vzame iz škatle, se vzdušje počasi gosti.

Sredi igre se že začuti rahel nemir. Na posameznih mizah se zaslišijo vzkliki: »Manjkajo mi samo še štiri!« – in nenadoma se energija spremeni. Vsaka nova številka zdaj prinaša mešanico upanja in razočaranja. Pogledi so uprti v Janjo, vsak zadržuje dih in čaka, ali bo “ta prava” številka.

Ko se približuje konec in manjka le še nekaj številk do glavnega dobitka, napetost doseže vrhunec.  Nekdo si že šepeta: »Samo še ena… samo še ena!« — in potem nenadoma eksplozija: »TOMBOLA!«  Ker imamo običajno tri glavne dobitke, je potrebna nekaj spretnosti in hitre odzivnosti, saj jih prejmejo tisti, ki se najhitreje oglasijo.

Vzdušje se sprosti kot popuščena vzmet. Eni ploskajo, drugi se nasmehnejo, nekateri rahlo razočarani, a vsi skupaj čutijo tisti prijetni utrip skupne igre – mešanico sreče, napetosti in človeškega upanja, da bo naslednjič sreča morda potrkala prav pri njih.