OD AVGUŠTINA DO ZIMZELENA

Bralcem se vnaprej opravičujem, če bom v zapisu uporabil kake tehnične ali težko razumljive besede. Nisem literat niti pisec veselih zgodbic, ampak od nekdaj zastrupljen s tehniko. Zaposlen sem bil v industrijskih okoljih, kjer so v glavnem vsi pogovori potekali v takem žargonu. Rade volje pa bom vsakomur še kaj razložil.

Svojo zgodbo sem lotil pripovedovati na pobudo otrok in po nasvetu zdravnika, naj treniram možgane, četudi pišem le, kako solata raste.

Bralci pa morda lahko v zapisih starejših ljudi najdejo kaj zanimivega in lepega tudi zase.

Pod Uršljo goro in Homom se nahaja vaško naselje Podkraj. Včasih so ga sestavljale med seboj razmeroma oddaljene kmetije, danes pa postaja bolj strnjeno in skoraj nič več kmečko.

Na obronku dolinice so moji predniki postavili majhno kmetijo, po domače imenovano pri Avguštinu. Kot tretji otrok v družini sem bil v štibelcu, to je manjša soba v kmečki hiši, navadno namenjena za spanje, rojen 10. februarja 1938 ob štirih zjutraj. Da je bilo temu tako, sem si zapomnil, ker so mi to večkrat povedali. Nenazadnje pa sem bil takrat zraven.

Še preden sem bil star pet let, me je oče določil za hišnega pastirja domačih krav, bikov in telet, redkeje ovc in volov. Zakaj jaz? Menda sem bil preveč aktiven, radoveden, tudi siten. Med odraslimi sem želel slišati vse pogovore o delu in drugih dogodivščinah. Radoveden sem kar požiral pripovedi starih mojstrov sadjarjev, sodarjev, zidarjev, tesarjev, graditeljev ali popravljalcev vodnih mlinov, žag venecijank, kozolcev in še in še. Sproti sem spoznaval kose vse mogočega orodja in njegove uporabe. Ni se čuditi, da sem pri vseh teh delih sodeloval kot otroška napota, po par letih pa že kot pomagač.

Paša je bila moja zadolžitev po šoli. Takrat in v času šolskih počitnic sem plezal po sadnem drevju, po smrekah nabiral sladko smolo za žvečenje. Sadno drevje sem oblezel tudi v času čiščenja in redčenja vej. Jeseni sem bil glavni obiralec zimskih jabolk in hrušk. Veliko sadja smo nabrali in stisnili za jabolčnik, ki je bil vedno kakovosten. Mošt je bil sprešan iz najboljših sadnih vrst in obstojen tudi do tri leta. Bil je ponos hiše in naokoli poznan kot dober »Avguštinov mošt«. Kljub temu da je bila kmetija razmeroma majhna – skupaj z gozdom je obsegala le 10 ha površine – smo imeli v sadovnjaku, na obronkih njiv in travnikov kar okoli 250 sadnih dreves. Vso drevje je bilo vzgojeno in cepljeno doma. S cepiči žlahtnega sadja smo cepili rastne divjake. Cepilna mesta so bila na višini skoraj meter in pol, zato zajci in srnjad dreves nikoli niso objedali, saj živali lubja divjakov ne marajo.

Za dom in prodajo smo nabrali največ jabolk sort danski kosmač, kanada, zlata pramena, rdeči in beli špicelj, carjevič, jonatan in ledrovka. Najbolj obstojna zimska jabolka so bila sorte bobovec in trdič, slednjim smo rekli tudi mošančka. Sadje smo za zimo tudi sušili, in sicer krhlje jabolk, ki smo jim enostavno rekli sladka jabolka, hruške rjavke in češplje. Zimske hruške ozimice smo pustili, da se uležijo in omedijo. Sadje je jeseni in pozimi poleg krompirja, repe, kislega zelja in jedi iz moke predstavljalo precejšen del naše prehrane.

V času II. svetovne vojne sem bil še predšolski otrok. Naša domačija je bila blizu železarne Guštanj (sedaj Železarna Ravne). Zaradi železarne je bil Guštanj za Nemce strateško pomemben, zato je bilo tam veliko vojakov. Okolica je bila neprestano pod kontrolo vojaških patrulj. Pri nas je bila partizanska javka z imenom »Pri mesu«. Moj oče je bil 7 let vojak v avstro-ogrski vojski, zato je obvladal nemški jezik, še posebej pa njihov vojaški žargon. Z nemškimi vojaki je komuniciral tako, da jim je uspešno prikrival vse naše vezi s partizani in jim dal občutek, da je na njihovi strani. Tudi otroci smo bili poučeni, kako naj se do koga obnašamo. Skrivnost javke smo skrbno varovali. Partizane smo tudi oskrbovali s hrano. Največkrat so jo prišli sami iskat na domačijo, kadar pa je bilo sumljivo ali nevarno, smo jo v gozd nesli mi. V pocinkanem vedru smo npr. imeli 5-litrsko kanglo s fižolovo juho. S partizani je bilo dogovorjeno, da hrano pustimo na določenem štoru v gozdu. Ker je bilo za otroke to težko nositi, sva jo nosila dva. Včasih je hrano nesel starejši brat, ki je bil dovolj močan, ali drugi odrasli sorodniki. Večkrat pa sva hrano nosila midva s sestro. Tam naju je že čakala prazna in čista kangla, ki so jo partizani vrnili. Ko sva se vračala s praznim vedrom in kanglo, sva v njiju imela za žlico borovnic in pest gozdnih jagod. Ko naju je na dvorišču ustavila nemška patrulja, je v posodi našla gozdne sadeže. Nič ni bilo sumljivega. Da še bosonogi otroci nabirajo jagode in borovnice je bilo povsem vsakdanje. Vedela sva, da smo tako Nemce uspešno zavajali.

Hišo je pred patruljami, ki so prihajale po običajnih poteh, zakrival gozd, ki smo mu rekli ‘hrastovlje’. Le-to je bil včasih strnjen hrastov gozd, od katerega so po sečnji ostali le še štori, ki jih je prerasel mešan gozd. Hrastove štore smo po vojni izkopavali in jih uporabljali za blagoslovljen ogenj ob veliki noči.

Da se nemške patrulje in partizani pri hiši niso srečali, je z laježem ali renčanjem opozarjal tudi pes. Skoraj dnevno prisotni partizani in domači smo lajež poznali, tako da so se lahko v primeru nevarnosti partizani pravočasno umaknili ali pa se hiši niso niti približali. Naš pes čuvaj, ki mu je bilo ime Karo, se je večinoma zadrževal na dvorišču.

Tistega dne pa je šel z mano na pašo. Ko sem proti večeru iz gozda peljal živino v gonje, je Karo naenkrat zarenčal in pred živino urno stekel proti domu. Kot bi zaznal, da nekaj ni v redu. Malo pred hišo sem srečal skupino umikajočih se partizanov, ki jih je Karo z laježem opozarjal. Ob drevesu sem za fižolovkami videl klečati partizana z mitraljezom. Partizani so imeli z očetom nenapisan dogovor, da pri hiši nikoli ne smejo prvi začeti s streljanjem. Živino sem nagnal v hlev, obstal sredi dvorišča in ob robu hiše na drugi strani zagledal Nemca. Vedel sem, da sta se partizan in Nemec videla. Nemec, ki je v roki držal brzostrelko, je partizanu obrnil hrbet in mu z drugo roko pomahal v znak, naj se umakne. Zaslišal sem nekaj podobnega kot »Alles ist in ordnung«, pogledal sem nazaj in videl, da je partizan medtem že izginil. Takrat so po klancu navzgor na dvorišče prispeli ostali vojaki s puškami v rokah, ki pa partizana niso mogli več videti. Od strahu so se mi tako tresle noge, da nisem mogel prestopiti. V hipu mi je bilo jasno, da bi zato, ker sem peljal psa s sabo na pašo, lahko postal krivec, da so Nemci našli partizane in bi zato lahko zažgali našo hišo. Končno sem le uspel narediti korak in počasi vstopiti v hlev. Zlezel sem v jasli, saj sem bil tako majhen, da sem le od tam zmogel privezati živino.

Nemca, ki je rešil partizana in nenazadnje tudi sebe, sem si dobro ogledal. Bil je moški srednjih let, z oznakami činov na kapi in uniformi. Če sedaj pomislim, je bil najbrž dovolj izkušen, da ni prehitro začel streljati, verjetno pa tudi sit vojnih grozot.

V domu Zimzelen imam nasproti svoje sobe na steni obešeno sliko naše domačije, ki me dnevno spominja na minule čase.

Po vojni smo morali obvezno oddajati domača živila. Ostalim je uvedba živilskih kart nekoliko olajšala življenje, kmetje pa do njih nismo bili upravičeni, zato smo pogrešali zdravo in močno hrano.

V času elektrifikacije po drugi svetovni vojni je bilo vsesplošno pomanjkanje elektro materiala. Takrat sem že hodil v šolo. Kjerkoli v Guštanju so delali kaj v zvezi z elektriko, sam pobiral zavrženo robo. Odslužene, stare in polomljene dele sem pregledoval in ugotavljal njihov namen. Ko sem ugotovil, čemu in kako služijo, sem se jih lotil izdelovati sam. Tako sem izdeloval grla za žarnice z lesenim ohišjem, stikala in lesene vtičnice. Večino ohišij sem izdelal iz suhih bezgovih vej, ki sem jih nažagal na nekaj cm dolge valje z luknjo namesto stržena in jih nato po potrebi preoblikoval in tja namestil izolirane bakrene žice in kontakte. Vse te provizorične naprave so leta pravilno delovale in služile namenu, dokler ni bilo možno kupiti ustreznih delov.

Pri štirinajstih letih sem razstavil in obnovil ročno kovinsko črpalko domačega vodnjaka, ki je segala v globino 22 m. Pri delu sem potreboval pomoč, vendar ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal. Oče je bi takrat že precej šibak, brat pa očitno ni zaupal, da bom popravilo zmogel. Trmasto sem se ga lotil in težke cevi s pomočjo škripca in ostalih pripomočkov sam izvlekel iz globine. Po popravilu je črpalka nato več let, vse do izgradnje vodovoda, brezhibno delovala.

Vendar v tovrstnih popravilih in prekrivanju streh s šitli (tipična koroška lesena strešna kritina), ki sem jo obvladal že v nižji gimnaziji, nisem videl perspektive. Želja po tehničnem znanju me je pripeljala v MIŠ, Metalurško industrijsko šolo v Ravnah.

Šolanje pa mi je dalo tudi vrsto drugih življenjskih izkušenj.

V delo sem dobil izdelavo kalupa za ohišje ležaja za vagon. Mizar najprej naredi leseni model. Livar s pomočjo modela naredi kalup. Model v železnem okvirju obda z lepljivim peskom. Kalup se naredi v dveh delih, ki se ločita, zato da se lahko odstrani model. Po odstranitvi modela se kalup združi. Kalup iz strjenega peska, ki se po ulivanju jekla razbije, se za vsak izdelek uporabi samo enkrat, medtem ko se model za izdelavo kalupov uporabi večkrat. Takoj sem videl, da lesenemu modelu, ki sem ga dobil za izdelavo kalupa, nekaj manjka. Šolskega mojstra Petra sem na to opozoril, vendar me ni hotel poslušati in me je nagnal nazaj na delo. Ulitek iz takega kalupa seveda ni bil uporaben. Na napako sem opozoril še drugega obratnega mojstra, vendar sem si s tem prislužil le grajo, češ da tožarim. Spet drugič je mojster Peter žerjavovodji dal napačno komando, zaradi česar se je zdrobil kaki dve toni težak kalup in uničil lesen model. Po obnovi modela sem izdelavo kalupa vodil jaz, ko se je mojster hotel vtakniti v moje delo. Glasno sem pokomentiral: »Fantje, kadar Petra ni zraven, nam pa dobro gre…« Ta pripomba, ki je povzročila strašansko zamero, me je skoraj stala zaključnega izpita. Zaradi pristranskega ocenjevanja mojstra Petra mi brez podpore ostalih mojstrov, ki so moj izdelek ocenili z odličnim, na zaključnem izpitu zagotovo ne bi uspelo. Tako sem MIŠ uspešno končal in postal jeklolivar.

Že v naslednjih dneh sem bil v livarni redno zaposlen kot skupinovodja v strojni kaluparni. Ker fizično nisem bil dovolj močan, sem pri ročnem vlivanju livne lonce nosil z veliko težavo. Premeščen sem bil v ročno kaluparno, kjer sem vse do odhoda k vojakom vestno izdeloval vedno večje in vedno bolj komplicirane izdelke visokega kakovostnega razreda. Čeprav zaradi izredne natančnosti pri delu izmečka nisem poznal, sem običajno komaj dosegal normo, zato je bila tudi moja plača pod povprečjem ostalih livarjev. Večkrat sem moral opravljati kako delo, ki so se ga drugi ustrašili ali zavrnili, saj je bilo z njim težko doseči normo. Svoje strokovno znanje sem redno izpopolnjeval, le politično se nisem »znal« niti pravilno niti pravočasno opredeliti za komunistično partijo.

Po odsluženem vojaškem roku sem se ponovno zaposlil v livarni. Vneto in vestno sem opravljal delo, le plini, s katerimi so ogrevali peči in so ponekod nekontrolirano uhajali, so mi povzročali težave. Težko sem dihal, nobena hrana mi ni več dišala, opazil sem, da mi pešajo moči. Tovrstne težave niso nikogar zanimale, saj so menili, da je to normalno in pač spada k delovnem mestu. Ob delu sem vpisal študij tehnološke smeri. Dopoldne sem fizično delal v livarni, popoldne pa poslušal predavanja, študiral in opravljala prakso v laboratorijih. Postajal sem raziskovalec tehnologije in materialov. Po premestitvi na mesto kontrolorja sem delo opravljal v treh izmenah. Kljub temu da je bilo delo fizično lažje, sem po treh letih opazil, kako peša moje zdravje.

Poleg tega sem imel težave še z bivšim šolskim mojstrom. Zanimivo je, kako lahko krivice iz mladosti še danes zabolijo. Očitno je bilo, da si nisva bila simpatična, tudi zamer iz šolskih klopi ni pozabil. V okviru diplomske naloge sem raziskoval modelne peske in nove kemijske dodatke, ki sem jih v laboratoriju temeljito analiziral. Bivši šolski mojster, ki je medtem postal odgovorni za preskrbo z modelnimi peski, mi je nagajal tako, da je kontrolne zaboje s peskom stalno zamenjeval s tistimi, ki niso bili v moji raziskavi.

 

Stal sem na zgornjem robu kalupa. Odgovoren sem bil za ulivanja 8 t težkega ulitka v kalup dimenzij 4 x 4 x 3 m. Tik pred koncem litja je v kalupu eksplodiralo. Tekoče jeklo je steklo v varovalni jarek ob okvirju. Okoli kalupa je zagorelo, iz številnih odprtin kalupa, ki so zaradi tehnologije litja nujno potrebne, so švignili več metrov visoki plameni. V hipu nisem videl več nič okoli sebe, nisem se smel premakniti, saj bi en napačen korak pomenil padec in bi živ zgorel. Na gorečem kalupu me je za trenutek prešinilo, da nihče ne bi vedel, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Ohlapna delovna obleka na meni je gorela. Ko so plameni okoli kalupa za hip pojenjali, sem v bližini zagledal kup livarskega peska, zbral vse moči, se pognal iz ognjenega objema, povaljal v pesku, pogasil ogenj in si tako rešil življenje. V garderobi sem odložil vsebino iz žepov, ki so ostali celi, odvrgel ostanke ogorele obleke, se stuširal najprej z mrzlo in nato še z mlačno vodo in odpešačil domov. Vse je bilo kot v megli, le uro odhoda sem si – ne vem, zakaj – točno zapomnil. Bila je 21.40. Za čuda sem dobil le rahle površinske ožganine. Ožgane sem imel lase, obrvi, trepalnice in še par tednov nisem imel kaj briti. Resnih opeklin nisem dobil, verjetno zato, ker sem bil po vsem telesu popolnoma moker od potu.

V livarni je človek zlahka dobil občutek, da stoji nasproti pošasti, saj smo večkrat doživeli strašljive trenutke. Varnosti pri delu posebnega poudarka nismo dajali, nevarnosti smo spoznavali sproti na delu ali ob nesrečah. Pri polnjenju peči je vanje včasih zašel eksplozivni element iz vojne. V peči je prihajalo do eksplozij, ki so delavce in okolico opozarjale, da previdnosti ni nikoli odveč. Veliko sem premišljeval o vzrokih in posledicah takih dogodkov, morda me prav zato v kočljivih trenutkih ni takoj zgrabila panika in sem zmogel odreagirati dovolj mirno.

Vedoželjnost, ambicije in izzivi pri delu so me gnali, da sem hitel sestaviti gradivo za diplomsko nalogo. V času kratkih dni in dolgih noči sem na kuhinjski mizi ure in ure risal načrte za kolokvijsko nalogo. Iz konstrukcijskega oddelka v železarni so mi sporočili, da bo reduktor po mojih načrtih verjetno šel v proizvodnjo. Sledili so postopki raziskav, risanje diagramov in sortiranje podatkov preizkusov. Diplomska naloga je bila pri koncu. Takrat še ni bilo kopirnih strojev, zato je obstajal le en originalen izvod naloge, ki sem ga oddal v šolo v Mariboru.

Pri zagovoru pa mi je strokovni delavec iz Železarne vrgel poleno pod noge. Dvomil je v izsledke mojih raziskav, zato sem vodjo izpitne komisije iz Maribora prosil, da je preveril, če registratorski trakovi, kjer so bili zapisani rezultati mojih raziskav, potrjujejo podatke, ki sem jih navedel v nalogi. Dvomi o resničnosti podatkov, ki jih je navedel član komisije iz Železarne, so bili z dokazili in besedami popolnoma zavrnjeni. In sem diplomiral!

V firmi sem postal raziskovalec tehnologije materialov in delovnih postopkov, premeščen sem bil v raziskovalni laboratorij. A glej ga zlomka – tam zame uradno delovnega mesta ni bilo! In ker delavec ne more zasedati neobstoječega delovnega mesta, so me vpisali na mesto mladega livarja, kar je pomenilo tudi temu primerno nižjo plačo. Mojstri, obratovodje, razni strokovni in drugi funkcionarji se za to niso posebej zmenili, napako v dokumentaciji zlahka spregledali, vse obljube sproti pozabljali. Seveda pa so me vedno našli za opravljanje kakega težjega ali nehvaležnega dela. Tudi pri dodelitvi družinskega stanovanja nisem dobil podpore. Bil sem popolnoma neslišan in ponižan. Zaradi krivice, ki me je neznosno bolela, sem začel iskati drugo zaposlitev.

V tistem času je bilo dobro biti član Komunistične partije. Vrednote, ki naj bi bile komunistom skupne, so bile blizu tudi meni. Spoštovanje, ponos, poštenost, vest, enakopravnost. Vendar sem ugotavljal, da so prav politični funkcionarji najmanj pošteni, imajo najmanj vesti, najbolj zatirajo druge, zato se nisem mogel odločiti za vstop v partijo. Kar mi seveda spet ni koristilo.

Po večkratnem razočaranju v Železarni Ravne sem se ničkolikokrat vprašal, kaj je z mano narobe. Bil sem garač za vse vrste del, tudi tista, ki marsikomu niso dišala. Čeprav sem imel ustrezno izobrazbo, so me premestili na mesto raziskovalca. V Železarni mi nihče ni znal razložiti, zakaj so mi po premestitvi neupravičeno hudo znižali plačo. Prej sem se šolal in garal, nato pa razočaran ugotovil, da s svojo plačo ne uspem preživeti družine. V največji stiski sem v trgovino nesel čisto litrsko steklenico, za katero sem prejel ravno toliko drobiža, da sem zanj dobil majhno štruco kruha.

Jeseni leta 1964 sem v Železarni Ravne dal odpoved, se z družino preseli na Primorsko in začel novo poglavje življenja.

V časopisu, če se prav spomnim, je šlo za Poročevalca, sem prebral, da v tovarni 15. september Anhovo, ki se je kmalu za tem preimenovala v Salonit Anhovo, iščejo strokovnega sodelavca za nabavo materialov za vzdrževanje cementarne.

V tovarno sem napisal skromno dopisnico. Takoj so me povabili na razgovor. Na vabilo sem se odzval prvi prosti jesenski dan. Na železniški postaji me je pričakal kurir, vprašal po imenu in me pospremil v tehniški oddelek s kakimi dvajsetimi inženirji, tehniki in risarji. Vodji oddelka sem predložil mapo z vsemi dokazili, on pa me je pozdravil kot težko pričakovanega strokovnjaka. »Upamo, da boste kmalu naš sodelavec.« Delo, ki naj bi ga opravljal v Anhovem, je bilo podobno tistemu v Železarni. Višino plače, ki sem jo prejemal v Železarni – to je bilo 25.000 din – sem zamolčal. »Glede na vaše izkušnje vam lahko zagotovimo mesečno plačo 55.000 din, ostalo pa bo po uspehu. Stanovanja vam takoj ob nastopu službe ne moremo zagotoviti, ker so še v gradnji, vam pa do vselitve v novo stanovanje stroške bivanja za tričlansko družino v hotelu krije podjetje.«

Kaj še čakam?! Ponudba je bila laskava in res je nisem mogel zavrniti.

Vseh dogovorov so se držali, že druga mesečna plača je znašala 65.000, prav tako so mi dodelili stanovanje, v katerega smo se vselili čez pol leta. Na pisalni mizi sem imel kupe načrtov, jih študiral in obdeloval. Na srečo mi je šlo delo dobro od rok. Poznal sem ga tako podrobno, da me nič ni moglo presenetiti.

Komaj tri tedne po začetku zaposlitve v Anhovem so me službeno poslali v Železarno Ravne. Večino referentov, s katerimi sem se srečal, sem že poznal. Glede posla smo se hitro dogovorili, da so dela lahko uspešno stekla.

Potem pa presenečenje! Kosilo mi nikakor ni teknilo. Ja, ponovno sem se nadihal znanega generatorskega plina. Tisti trenutek sem dobil potrditev, da je bila menjava delovnega okolja zame pravilna. Svežina primorskega zraka je še kako pripomogla, da sem se počutil zdravega.

Ko že pišem o cementarni v Anhovem, kjer sem nekoč delal in o kateri se tudi danes zaradi onesnaževanja okolja veliko govori, naj dodam še nekaj pojasnil. Gorljivih odpadkov se hočemo ali moramo tako ali drugače znebiti. Proti onesnaženju je najbolj učinkovito pranje dimnih plinov. Le redki vedo kaj več o tem oziroma je cela reč še v povojih in se še preučuje. Pomembno je pravilno izgorevanje, ki je ob dodajanju gorljivih dodatkov med sežiganjem zelo učinkovito, toda ti dodatki so zelo dragi. Učinkovitost in visoko ceno tega ugotavljajo tudi v dunajski sežigalnici, kjer za potrebe daljinskega toplotnega ogrevanja pozimi in hlajenja poleti med drugim sežigajo tudi gospodinjske odpadke, ob tem da so izpusti škodljivih snovi na skrajni spodnji meji.

V času mojega službovanja v Anhovem še ni bilo računalnikov. V pomoč so nam bila le pomična računala. Delo z načrti in raznimi številkam je bilo precej težavno, zato je zahtevalo predanost, zaradi katere sem večkrat dobil pohvale.

Glas o meni je prišel tudi do generalnega direktorja, ki je od mojega vodje pričakoval, da mu predstavi tega novega sodelavca. Na razgovoru me je s svojim vprašanjem presenetil: «Ne morem razumeti, kako lahko skupinovodja hodi okrog z rokami do komolcev v žepih. Kaj menite vi?« Vsem prisotnim sem rekel: »Tovariš direktor, slab je vzdrževalec, ki med ropotanjem strojev kriči na delavce, kako in kaj naj delajo. Dober je vodja, ki ima roke do komolcev v žepih ter opazuje in spremlja stroje, kako lepo mu delajo.« Direktor je odvrnil: »Tik pred penzijo sem, pa kaj takega še nisem slišal, vendar imate še kako prav! Hvala!«

V minulih desetletjih so v tovarni v Anhovem v proizvodnji uporabljali azbest. V naravnem okolju v Soški dolini je del tega azbesta še vedno prisoten. Ob nezadostni osebni zaščiti je človeku nevaren. V naravi je to najčistejša kamenina oz. mineral, razgradnja katerega je človeku še neznana. Azbest sam ni strupen. Njegova nevarnost preti drugje. Azbestna vlakna so zelo majhna in lahko lebdijo v zraku. Z vdihavanjem se zapičijo v pljučno tkivo, okoli teh malih resic azbesta pa se pljučno tkivo zagnoji in zabrazgotini. Če človek vdihne več tisoč ali milijonov teh drobnih resic, ki so nerazgradljiva, se pljuča zagnojijo. Ta bolezen se imenuje azbestoza. Vdihavanju azbesta se da izogniti le z uporabo zaščitnih mask. Pomaga tudi močenje, npr. dež, ki vlakna odplakne. Kot dežurni delavec sem večkrat obhodil vse dele tovarne in dostikrat opazil nedoslednost pri uporabi zaščitnih sredstev. Pomanjkljiv je bil nadzor, pa tudi osveščanje delavcev o nevarnostih azbesta.

Nekoč so med delom opazili, da je odpovedalo vpetje rešetke v hladilniku velike peči. To je bilo tik pred izstopom še žarečega žganega cementa, imenovanega klinker, katerega temperatura je bila 1200 stopinj. Bil sem mlad in pogumen, zadevo sem poznal. Še iz Železarne Ravne sem bil vajen okolja z velikimi temperaturnimi razlikami, toplotnih udarov in hladnih šokov, zato sem se prostovoljno javil, da odkrijem napako in ugotovim, kako se da popraviti. Naprava je bila prisilno ustavljena, grozil je katastrofalen izreden remont. Oblekli so me v azbestno obleko in okoli pasu navezali dolgo vrv. V kanalu, kje je bila temperatura okrog 400 stopinj, sem se plazil kot maček, da sem prišel do mesta okvare in ugotovil, kaj je potrebno narediti. Ob povratku sem obnemogel, zato so me sodelavci z navezano vrvjo izvlekli. Odpeli so mi zaščitno obleko, vendar sem si že pregrel živce in poškodoval termoregulacijo telesa. Ko sem se strinjal, da opravim to nalogo, sem precenil svoje zmogljivosti. Nisem pa se ojunačil prijaviti poškodb, ki so nastale zaradi pregretja telesa v strašni vročini. Posledic okvare živcev takoj še nisem začutil, so se pa izkazale kasneje, saj me od takrat dalje ne glede na zunanjo temperaturo v noge stalno zebe. Prav tako nisem zahteval odškodnine. Čeprav zahval, da je bila po moji zaslugi odkrita in odpravljena napaka, ki bi sicer povzročila dolg in drag zastoj proizvodnje, ni manjkalo, pa tudi nisem dobil zaslužene nagrade.

Na službeni poti v Železarni Ravne sem prevzel naročen material. Konec izmene so v špediciji odkrili manko betonskega železa. O tem so obvestili direktorja Železarne in postajo milice Ravne. Naslednji dan je miličnik na Primorskem zaslišal šoferja in mene o prevzemu materiala in morebitni kraji železa. Seveda o tem nisva vedela nič, saj sva prevzela le naročene rezervne dele za Salonit Anhovo.

Kasneje so ugotovili, da je manjkajoče železo naročil in plačal delavec iz Železarne Ravne, ki je svojemu prevozniku naročil prevoz na svoj dom, ob tem pa mu je pozabil predložiti potrebne dokumente. Šofer je sam naložil in odpeljal material, ne da bi o tem obvestil špedicijo. Dan kasneje je kupec dostavil dokumentacijo v špedicijo. Zadeva ne bi bila nič posebnega, če se ne bi izkazalo, da o teh dostavljenih dokumentih takrat nihče nikogar ni obvestil. In tako se ni ugotovilo, da nihče ni kradel.

V tem času so v Salonitu Anhovo potekale priprave za izgradnjo nove cementarne. Kadrovska komisija je sestavljala operativno ekipo za izvedbo novogradnje. Med drugim so izbirali tudi kandidata za vodjo skladišča in pomočnika direktorja nabave. V komisiji je bil tudi moj sodelavec, ki je predlagal, naj nehajo iskati zunanjega kandidata, saj so primerni kandidati že tu in kot najprimernejšega predlagal mene. Sekretar je to odločno zavrnil z besedami »Ta ne pride v poštev, ker ima s krajo umazane roke!« Kljub temu da so imeli čas in priliko zadevo preveriti in spoznati resnico, se je sekretar zlagal in me grdo ožigosal. Sodelavec, ki me je predlagal, je bil razočaran in me vprašal za pojasnilo. Ko sem videl, kakšna je situacija in do kake zmote je prišlo, sem za razjasnitev dogodka prosil v Železarni Ravne in na Postaji milice v Ravnah. Direktor Železarne in vodja Postaje milice sta obema, šoferju in meni, poslala pisno opravičilo. Ta papir še vedno hranim. Kljub temu pa sem v Salonitu Anhovo ostal ožigosan, delavec z zapečateno kariero, ki ni mogel napredovati. V tovarni se niso več ukvarjali s tem dogodkom, kadrovski tokovi so se nadaljevali, le jaz sem ostal brez zadoščenja, saj je nad mano visela senca dvoma, za katero je vedelo kakih 1600 delavcev.

Po mučnih premlevanjih o krivicah sem se po pol leta odločil odpovedati delo v tovarni in si poiskal delo na Štajerskem. Zamera do nepoštenega in nevestnega sekretarja je ostala, vsem ostalim sodelavcem pa sem hvaležen, da sem bil v kolektivu dobrodošel, da sem si lahko tam nabiral izkušnje, znanje in prakso, nenazadnje tudi lepa doživetja. Na žalost se mnogim sodelavcem ne morem več zahvaliti, ker jih ni več med nami. Omenil pa bi zahvalo naši tedanji tajnici Ivici, ki je ob tipkanju moje odpovedi potočila krokodilje solze, zavedajoč se krivic, ki sem jih doživel.

Prav tako sem še vedno hvaležen za podporo in pomoč, ki sem jo potreboval in so mi jo nudili sostanovalci v bloku, ko smo se z družino selili.

Znance z delovnega mesta sem imel tudi iz Goriških Brd. Nikoli ne bom pozabil rdečih češenj, ki sem jih nabiral pri sodelavcih. Pa marelic in breskev, ki smo jih doma konzervirali, nekaj razdelili sosedom in nato okušali še vse leto.

V prejšnji službi mi je ostalo nekaj dni neizkoriščenega dopusta. Ta čas sem izkoristil za spoznavanje novega delovnega okolja v Šoštanju.

V termoelektrarni je bil v gradnji četrti blok (Blok IV). Vse skupaj se mi je zdelo veliko čudo, ki sicer ni imelo povezave z mojim poklicem, kljub temu pa me je radovednost močno vlekla. Ker pa sem bil že vsega navajen, me nič več ni presenetilo. Spet bom gledal, poslušal in popravljal ta velika ropotala!

Prvi dan so me peljali na obhod po vseh treh blokih termoelektrarne Šoštanj, pa tudi v staro velenjsko elektrarno, ki je tedaj obratovala le še za daljinsko ogrevanje novega dela Velenja. Bila je že v fazi zapiranja, pa tudi njene kapacitete niso več zadostovale za vedno hitrejše širjenje mesta. Poleg tega je veliko toplotne energije potrebovala tudi tovarna Gorenje. Predviden sem bil za delo na energetskih obračunih. Zaradi obsega dela, ki so ga dotlej opravljali trije delavci, me je nekoliko skrbelo, vendar sem kar hitro privadil in sčasoma obvladal obračun energentov, vode, oddane toplote v daljinsko ogrevanje, vse pretečene električne energije in še kaj. Res je, da sem z delom obračunov včasih zamujal roke, vendar je bila to le zaradi preobsežnosti nalog za enega človeka.

V vmesnem času med obračuni sem samoiniciativno sodeloval pri izgradnji nove toplotne postaje, ki naj bi zadoščala za ogrevanje mesta Velenja, Šoštanja in tovarne Gorenje.

Napajanje je bilo izvedeno iz drugega bloka, ko je bil zgrajen četrti blok, pa tudi od tam. Za izpopolnitev znanja sta bila dva mojstra iz strojnega vzdrževanja poslana na izobraževanje v Nemčijo. Njuno začasno izpraznjeno delovno mesto je samevalo le nekaj dni. Nekateri strokovni delavci so menili, da se pretirano vtikam v delo strojnega vzdrževanja, tehnični vodja pa je ugotovil, da se v delo vtikam, kot bi ga že poznal in obvladal. Ne da bi me vprašali, so me odjavili iz obračunskega oddelka in poslali v pisarno strojne delavnice. Skupinovodje so me poučili o mojih novih nalogah. V praksi je to pomenilo, da sem preverjal izvajanje predpisov proizvajalcev opreme. Dostikrat se je zgodilo, da so pri nas te predpise prilagajali dejanskim razmeram, jaz pa sem moral preveriti, če so te naše inovacije v resnici primerne in delujoče. Pri gradnji Bloka IV sem spremljal gradbena in montažna dela bodočega kotla. Skrbel sem za varnost, ko so se izvajale ultrazvočne raziskave in rentgensko slikanje materialov, saj sem postopke tega poznal že iz Železarne. Po vrnitvi mojstrov z izobraževanja mene niso vrnili na staro delovno mesto, ampak sem ostal mojster v delavnici.

Velike spremembe zaradi hitre širitve Termoelektrarne Šoštanj so vodile tudi do mnogih sprememb na delovnih mestih in v delovnih postopkih. Eden od teh postopkov je bila priprava vode, kjer sem skrbel za dokumentiranje in vzdrževanje naprav, poleg tega pa še za vzdrževanje naprav pri transportu premoga in pepela.

V elektrarni se je za poganjanje turbin uporabljala para, ki nastane s segrevanjem vode v kotlih. Voda za ta proces mora biti kemično čista. Elektrarna je imela za pripravo take vode svojo čistilno tovarno. Priprava vode je sicer eden vitalnih delov pri proizvodnji električne energije v termoelektrarni. Za pripravo kotlovske vode smo uporabljali vodo iz Topolšice, ki je bila zaradi svoje naravne čistosti za to zelo primerna.

Proces priprave vode je bil večkrat spremenjen, vedno pa pomanjkljivo dokumentiran. Ker je to pomemben proces, ki me je psihično zelo obremenjeval, sem se lotil dokumentiranja, da bi s tem napolnil papir in si izpraznil glavo.

Nekoč se je po daljšem deževju na trasi vodovoda od Topolšice do elektrarne utrgal plaz. Salonitne cevi vodovoda so na tem mestih popokale. V nočni intervenciji so vzdrževalci cevi odkopali in jih trudoma zamenjali, vendar jim zadnjih dveh cevi ni uspelo spojiti. Moj šef, ki je dobival informacije s terena, me je prosil, naj preverim, v čem je težava. Presenečeni smo opazili, da vodja gradbenih del pri odpravi okvare ni sodeloval, vzdrževalci pa niso dobili ustreznih navodil. Ker sem salonitne cevi poznal še iz Anhovega, sem takoj ugotovil, da jim spoj cevi ne uspe, ker niso imeli prave spojke za ta primer. Šoferja sem poslal v skladišče po pravi material in intervencija se je kmalu uspešno končala. Po sili teh razmer so sodelavci spoznali, da se poleg na železo spoznam tudi na salonit. Tako sem prišel tudi do popoldanskega dela. V prostem času sem začel ‘kriti hiše’. Iskali so me za montažo salonitne kritine. V svojih najboljših letih sem s salonitom tako pokril okoli 15 hiš.

Leta so tekla, Blok IV z vso pripadajočo infrastrukturo je bil zgrajen, številni zagoni in ponavljajoče se okvare pa so nekajkrat povečale obseg vzdrževalnih del. Toliko učenja na praktičnih primerih nisem pričakoval. Mi je bilo pa velik izziv, ki sem ga tako v nočnih dežurstvih kot tudi sicer rad sprejel. Remonti so bili vse uspešnejši, prisilnih ustavitev za potrebe vzdrževalnih del pa vse manj. Dobro utečena ekipa se je z mnogo novega znanja uspešno spoprijela tudi s širitvijo TEŠ, ko se je kmalu zatem začel graditi Blok V. Z večanjem elektrarne se je povečeval tudi obseg dela. Nujno je bilo zaposliti nove strokovne delavce, ostale pa prerazporediti, da so lahko obvladali vso tehnologijo. Predvsem je bilo treba urediti pomanjkljivo dokumentacijo. Večina dokumentacije je bila v nemškem jeziku, vzdrževalci pa so za hitra posredovanja potrebovali razumljiva navodila in podatke. Zlasti je manjkalo izvedbenih načrtov in skic, zato sem za svojo obvezo vzel njihovo izdelavo in nenehno dopolnjeval dokumentacijo. Trudil sem se tudi vse ustne napotke, ki so jih od mene dobivali vzdrževalci, spraviti v pisna in slikovna navodila.

Vedno, ko sem se na delu srečeval s problemi in težavami, sem iskal nove rešitve. Računal sem, risal nove delovne pripomočke, predlagal inovativne rešitve in za to prejel več pohval. Novosti so glede na mnenje komisije za inovacije lahko sicer prinašale denarne nagrade, vendar je bila komisija za moje inovativne rešitve največkrat mnenja, da so del mojih rednih delovnih obveznosti. Moje inovacije so bile dostikrat sprejete z dobršno mero nevoščljivosti.

Predvsem me še danes ujezi, kako sem bil za izdelavo načrtov in sodelovanje pri izdelavi zelo uporabne preizkusne tlačne črpalke namesto nagrade deležen očitkov, da sem brez odobritve delavskega sveta izdelal novo osnovno sredstvo. To delovno sredstvo, ki je ročni pogon nadomestilo z motornim in zato zelo olajšalo delo ter doseglo visoko zanesljivost poskusov, je po 50-ih letih še danes v uporabi.

Po 33 letih, ko sem se pustil zgarati skoraj do onemoglosti, sem zaradi bolečin v hrbtu zdravnika prosil za temeljit pregled. Predpisal in večkrat zapored mi je podaljšal terapije. Dopoldne sem redno hodil v službo, popoldne pa v zdravstvenem domu obiskoval fizioterapijo. Očitno je bila hrbtenica že tako okvarjena, da mi terapije sploh niso več olajšale bolečin. Ko sem ležal, je bilo še vse v redu, ko pa sem vstal z masažne mize, se je hrbtenica ponovno sesedla in razbolela.

Pomislil sem na invalidsko upokojitev, saj sem imel tovrstne težave že več let. Zdravnika sem večkrat spraševal o tej možnosti, pa dolgo nisem dobil nobenega odgovora. Končno mi je enkrat le odgovoril, da s tem ne bo nič, ker sem prepozen. Invalidske komisije o tem odločajo le za delavce, ki imajo do 35 let delovne dobe, jaz pa sem to pravkar presegel. Spraševal sem se, zakaj je zdravnik z odgovorom tako dolgo odlašal. Ker moj zdravnik invalidski komisiji ni posredoval predloga za obravnavo, so pri invalidski komisiji lahko samo še odkimavali z glavo, češ da mi ne morejo več pomagati. Kasneje sem že kot upokojenec dolge mesece čakal na ortopedske preglede in posege.

Sem pa imel na delovnem mestu veliko razumevanja. Upoštevali so, da zaradi zdravstvenega stanja nisem zmogel večkilometrske hoje ter plezanja po napravah in kotlih. Vodja mi je velikodušno naložil urejanje zaostale še neurejene dokumentacije. Vedel je, da delovne programe in navodila dobro obvladam, in dodal: »Če jih boš do penzije spravil v primerno obliko, boš opravil veliko delo«. Svoje delo na tem področju bi težko ocenil, menim pa, da sem ga kar dobro opravil.

Kadrovska komisija je o upokojitvi na oglasni deski obvestila kandidate, ki so za to izpolnjevali pogoje. Kljub temu, da sem takrat na seznamu pričakoval tudi sebe, me na njem, glej ga, zlomka!, ni bilo. Posumil sem, da se je moj dokument o beneficirani delovni dobi med selitvami in mešanju papirjev namenoma ali slučajno izgubil. »Papirja ni!« sem večkrat slišal. Zahteval sem mapo z vsemi dokumenti in še sam pobrskal po njej. Začuden sem dokument našel v kuverti, na katero se je papir z notranje strani prilepil tako, da ga na hitro ni bilo moč videti. Ob najdbi smo si vsi oddahnili, še posebej jaz sam, saj sem ta dokument že nekaj časa pogrešal in me je skrbelo, da ga je kdo namenoma zavrgel. Trije upokojenci smo se zadovoljni pa tudi ganjeni od sodelavcev poslovili 1. 1. 1991. SREČNO!

 

DRUŽINA

Tistega lepega sončnega dne je bila dela in šole prosta sobota. V mislih sem sortiral preizkusne vzorce livarskega peska in diagrame, ki bodo iz tega nastali.

»Dober dan«, je pozdravila očetova sestrična, ki smo ji rekli mala teta iz četrtega bloka. V drugi blok, kjer sem pri manjši družini stanoval in užival v svoji sobi kot podnajemnik, je prišla na običajen popoldanski klepet. Z njo je prišlo mlado dekle, daljna sorodnica njenega moža. »To je Fanika, izpod Pece.« Bila je varuška malega fantka, ki je pravkar shodil. Obisk je bil le izgovor, da je predstavila Faniko meni in ostalim prisotnim. Klepet v družbi mi je bil všeč, saj mi je odgnal obremenjujoče misli na delo in šolo. Fanika se je ukvarjala s fantkom, božala ga je po rokah in glavici. Otroci so dobili nekaj keksov in domač malinov sok. Ostali pa smo po stari navadi z domačije, ko je oče vedno vprašal obiskovalce, če so žejni, in takoj nato že točil mošt, nekaj blagega popili. Teta je še sedela, ko je Fanika omenila, da morata s fantkom počasi domov. Običajno redkobeseden sem ponudil, da ju pospremim proti domu. Podaljšana bližnjica je obema razvezala jezik. Povedala je, da že ve, kje je naša domačija, da poleg fantka Borčija čuva tudi njegovega starejšega brata. Pogovor je stekel, počasi sva se začela spoznavati. Prosil sem jo za družbo in ponoven klepet, ko bo to mogoče. Šola mi je vzela tudi veliko popoldanskega časa, zato sva se s Faniko uspela le redko srečevati. Na srečanjih sem presenečen opazoval, kako topel in materinski odnos ima Fanika do varovancev. Menda se mi je takrat v dušo usedla. V družini, kjer je delala, je bila  družinska pomočnica, kuharica in varuška dveh fantkov. Starša fantkov sta bila zelo zaposlena, zato je bila Fanika zadolžena za vsa hišna dela, verjetno pa je bila tudi strelovod za razbremenitev od dela prenapetih staršev. Opazil sem, da je bila Fanika spoštovan član družine. Poleti se je odpravila na sezonsko delo v počitniški dom na morje.

Jaz sem še vedno delal v livarni in kopičil gradivo za diplomsko nalogo. Vzel sem si čas in Faniko obiskal na morju ter svoje misli usmerjal v prihodnost. Drugim dekletom se nisem udinjal, saj sem imel pred sabo prijetno ‘oviro’. Ne jaz ne Fanika nisva našla nobenega vzroka, da si ne bi bila naklonjena. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da sem vse sile usmeril v čimprejšnje končanje študija in hkrati pripravljal družinsko gnezdo. Na drugem koncu mesta sem pri sorodniku sprejel ponudbo in se vselil v ponujeno podstrešno stanovanje. Poletje je minilo in Fanika se je vrnila z morja. Ponovno je bila povabljena v družino s fantkom Borčijem. V novem stanovanju me je dekle z varovancem večkrat obiskalo. Fantek je bil lepo vzgojen, lepo je rasel in varuški večkrat obljubil, da bo tudi v vrtcu priden in da jo bo rad obiskoval.

Fanika je bila podeželsko dekle, vajeno vsakršnega dela, tudi na kmetiji, predvsem pa zelo potrpežljiva. Zdelo se mi je, da sva si po karakterju podobna. Namesto da bi mi samo srce hladila, je prižgala ogenj ljubezni, ki nikoli ni ugasnil, kar sva okronala s poroko.

Z ljubljeno ženo in sinkom Marijanom, ki mi ga je podarila, smo postali srečna družina. V Kanalu ob Soči smo zadovoljno zaživeli. Z eno plačo smo uspeli pokriti življenjske stroške, družino pa razširili še s hčerko Mojco.

Življenjske okoliščine so nas nato pripeljale na Štajersko, v Velenje. Vselili smo se v pravkar izpraznjeno stanovanje, delo pa sem že imel v Termoelektrarni Šoštanj. Žena ni bila uradno nikoli zaposlena, je pa takoj po vselitvi dobila ponudbo za varstvo dojenčice. Zanesljivih varušk je vedno manjkalo, zato je bilo naše stanovanje kmalu napolnjeno z otroškim vrvežem. Z varstvom otrok je Fanika nato nadaljevala še leta, tudi ko smo v družino dobili še hčerko Silvo. Fanika ja tako poleg najinim otrokom še več kot petnajstim pomagala iz plenic v vrtec. Starši teh otrok so povedali, da so otroci ob odhodu v vrtec dostikrat jokali »Nočem v vrtec, hočem k teti!« So pa še dolgo prihajali k nam na obisk.

Z večjo družino smo potrebovali tudi večje stanovanje, v Velenju smo se še enkrat preselili. V prostem času smo hodili na sprehode, veliko smo hodili delat na kmetijo v okolici Velenja. To je bilo dobro za sprostitev pa tudi za utrjevanje delovnih navad. Vztrajnost je bila neprecenljiva. Otroci niso nikoli uživali posebnega razkošja, vedno pa smo drug drugemu pomagali. Otroci so imeli vse potrebno za šolo in omogočene pogoje za zdravo življenje.

Otrokom hvala, ker nikoli niso zlorabili starševskega zaupanja. Kot starša sva otrokom zaupala in z zgledom to neprestano dokazovala. Vsi otroci so bili vzorni učenci, zaključili so fakultetno izobrazbo in se popolnoma osamosvojili. Kako ne bi bil srečen in ponosen, ko že vnuki in vnukinje sledijo staršem! Najstarejši med njimi je že magister.

Menda nikoli nisem znal odreči prošnji ali pomoč potrebnim osebam. Okoli 15 posameznikov me je nagovorilo, da sem jim pomagal pri pokrivanju hiš s salonitno kritino. Hitro se je namreč razvedelo, da delo obvladam in da so strehe, ki sem jih delal, brezhibne. Kritja streh se nisem nikjer učil, le navodila proizvajalca kritine sem strogo upošteval. Da so nekatere strehe točile, namreč ni bila krivda kritine, ampak iskanje bližnjic pri montaži. Preštudiral sem delo krovcev, našel napake in se jim znal izogniti. Res je, da sem si s tem nakopal tudi več dela. Nekateri so se skoraj norčevali iz tega, kako počasi delam, vendar lastniki hiš, ki sem jih pokrival, nikoli niso našli kaplje dežja na napačni strani strehe in tudi sicer nisem dobil nobene reklamacije. Ker pa mi je zdravje z leti pešalo, sem to delo sčasoma moral opustiti.

V času, ko sem bil še v službi, sem poiskal možnost dela na kmetiji, ki mi je pomenilo sprostitev po službenih obremenitvah. Vsa družina je hodila v sezoni pomagat pri košnji, žetvi, spravilu sadja in ostalih pridelkov, pozimi pa sem pomagal pri kolinah. V zameno za delo smo imeli možnost tam dobiti zdravo hrano, kot so bila domača jabolka, krompir, jajca, mleko, skuto in meso. Še dolgo po upokojitvi sem pomagal pri vzdrževanju kmetijske mehanizacije, pomagal sem pri vseh delih, ki sem jih bil tudi sicer vešč. S kmetom smo ostali povezani vse do danes.

Ko sem se upokojil, sem se kljub zdravstvenim težavam še čutil sposobnega za delo. Okoliščine so nanesle, da sem lahko šel priložnostno delat v Avstrijo. Nekaj novega zame je bilo delo med mladimi. V mladinskem hotelu v avstrijskem smučarskem središču blizu Salzburga je bilo na pomlad po sezoni vedno dovolj vzdrževalnih del. Opravljal sem lažja pleskarska dela, popravljal tuš kabine, obnavljal in popravljal pipe, vzdrževal čistilno napravo kopalnega bazena ter urejal okolico. Poleti je bila to košnja trave, pozimi pluženje snega in čiščenje pešpoti. Delat sem hodil občasno in na nekajdnevnih obiskih opravil, kar je bilo potrebno.

Neko pomlad je izgledalo, kot da sem napravil veliko napako. Visoko, več let staro živo mejo iz češmina – zdela se mi je divje rasti – sem znižal na manj kot meter višine. Okoli meter in pol široko krošnjo sem tako močno obrezal, da je bila na vrhu široka le še dobro ped, spodaj pa nekoliko več. Pred rezjo je bila tretjina vej že suhih. Očitno se prej z grmovjem nihče ni posebej ukvarjal. Ko sta lastnika mladinskega hotela, mož in žena, oba ljubitelja rož in parka, videla mojo mojstrovino, sta skoraj planila v jok. »Joj, Ivan, kaj si uničil!?« Pokazal sem jima bližnje smreke in povedal, da je pravilna rast zgoraj ozko in spodaj širše. Po treh tednih je obrezana živa meja po vseh stebelcih pognala kot krtača goste poganjke mlade rasti. Zahval nato ni bilo ne konca ne kraja. Na te delovne izlete je nekajkrat šla z mano tudi žena, hčerki sta prav tako kot študentki tam priložnostno nekaj zaslužili. Po par letih sem tudi te obiske opustil.

Pogosteje smo na drugem koncu Slovenije na Primorskem obiskovali sina Marijana in njegovo družino. Hodili smo v češnje, češplje, predvsem pa na trgatve. Seveda smo tudi pokušali, kaj so iz grozdja pridelali, vendar to nikoli ni bilo pretirano. Spoznali smo dobre vinogradnike, vinarje, kletarje in se naučili okušati in drugače uživati kapljico.

Vsi otroci so radi potovali in v mislih ter po zemljevidu sem jih vedno spremljal. Hči Mojca je po več daljših potovanj po Avstraliji in Novi Zelandiji ustalila na Koroškem. Blizu Črne si je v čisti naravi uredila prijeten dom, Silva pa je ostala v Velenju in bila dnevno v stiku z nama.

 

Pri Faniki smo začeli opažati, da postaja pozabljiva, zdravniki so potrdili, da ima demenco. V začetku blagi znaki niso posebej vplivali na najino skupno življenje. Ko je bolezen napredovala, pa je bilo potrebne več pomoči. Najprej je k nama prihajala prijazna gospa Klavdija s Centra za socialno delo za pomoč na domu. Njeni obiski so bili predvsem družabne narave, saj sva tako razbremenitev oba s Faniko potrebovala. Življenje pa je postajalo napornejše tudi zaradi mojih zdravstvenih težav. Skupaj z otroci smo začeli razmišljati, da bo za mamo potrebno poskrbeti drugače. Jaz pa si življenja, ločenega od žene, nikakor nisem znal predstavljati.

 

So kje kaki domovi, ki bi nadomestili domačo intimo?

Fanika je še vedno znala kaj skuhati, zdelo se mi je, da bova zmogla, pa naju je demenca na vseh področjih vedno bolj ovirala. Kolikokrat so me otroci vprašali, kako bomo nadaljevali. Hči Silva se je trudila z iskanjem informacij, urejanjem dokumentov ter iskala in našla primeren dom za mamo. Pa se je obrnilo drugače, kot smo pričakovali. Zaradi razmer s korono so otroci in vnuki Faniki za 80. rojstni dan voščili le preko spleta. Fanika si je poškodovala protezo ramena, odpeljali so jo v bolnišnico, kjer so se pridružile še druge težave. Dober mesec po rojstnem dnevu ni zmogla več in se je 13. 1. 2021 poslovila. Takrat bi najraje še sam umrl.

V najinem zadnjem skupnem poletju sem v začetku julija neke noči hotel vstati, vendar sem zdrsnil ob posteljo na tla in se nisem mogel več niti premakniti. Faniki je nekako uspelo poklicati pomoč. V ambulanti so najprej vprašali, če govorim, razumem. GROM. Gremo. Vsega nisem razumel, v Celju sem razločno slišal le ‘kap’. Še preden se je dobro naredil dan, so mi v Ljubljani z nujnim posegom iz možganov odstranili krvni strdek. Rekli so, da v zadnjem hipu. Hujših posledic naj ne bi bilo. Že pred tem sem zunaj pri hoji uporabljal pohodne palice. Po kapi pa sem jih za lovljenje ravnotežja potreboval tudi v stanovanju. Zdelo se mi je, da je okrevanje po kapi uspešno, le pri ravnotežju ni bilo napredka. Jeseni me je okužba s koronavirusom še bolj zdelala. Šibak kot sem takrat bil, tudi Faniki nisem mogel dosti pomagati. Ko sem kmalu zatem ostal sam, nisem vedel, kaj bi. Srce me je bolelo, ko sem mislil na ženo, kako si je želela domov v Toplo, kjer že davno ni bilo več njenega doma. Kaj bo z menoj, če se tudi jaz tako izgubim? Kaj če padem in si ne bom mogel sam pomagati? V stanovanju pa sem bil – kljub vsej skrbi otrok – poleg tega še osamljen. Kje sploh je dom? Sem tu še doma, ko pa so povsod okrog sami tujci in novih sosedov sploh ne poznam? Težko se je bilo odločiti za menjavo doma in izbrati lokacijo novega.

Minilo je nekaj tednov in hči Silva me je peljala v Center starejših Zimzelen v Topolšici. V domu, kjer so pred meseci že pričakovali Faniko, so sedaj pričakali mene. V pogovoru s socialno delavko nisem našel pravih besed, pa sem začel naštevati vse svoje omejitve in težave. Silva me je ustavila »To boš kdaj drugič pripovedoval.« Prijazna gospa mi je povedala, kako tukaj živijo stanovalci. Pokazali so mi pripravljeno enoposteljno sobo. Razveselil sem se stranišča in kopalnice, ki sta res narejena po namenu, pa vendar lepa in čista. 29. 4. 2021 sem se vselil. Naslednji dan me je prestregla gospodinja in poučila o urniku, nasploh povedala veliko o načinu življenja v domu. Vse mi je bilo novo in se po letu dni še vedno privajam. Presenetila me je organizacija skrbi za stanovalce. Prihranijo mi nepotrebne poti, do strokovne pomoči pridem po najkrajši možni poti, uredijo mi npr. vse v zvezi z zdravili, nobenih skrbi nimam s pranjem perila…

V življenju sem srečeval vse vrste ljudi. Tu srečujem zaposlene, ki pri svojem delu nikoli niso nejevoljni. Če povem po pravici, mi je v veliko olajšanje, da nimam kakih neprijetnih izkušenj in sem hvaležen za tako nesebično osebje, kot ga imamo v Zimzelenu.

Hvala!

Večkrat sem omenjal svoje pretekle zdravstvene težave, ki so vplivale na moje življenje. Marsikdo mi je tudi rekel, da se čudi, da sem še živ.

Omenjam, kaj vse me je pestilo in kako smo reševali zdravstvene težave:

  • operacija meniskusa na kolenu
  • tri operacije prostate in polipov ter posledično trajne motnje odvajanja urina
  • tri operacije hrbtenice
  • operacije karpalnih kanalov na obeh rokah
  • operacija dimeljske kile
  • poškodba kože na obeh rokah zaradi oparin
  • možganska kap in posledično delna izguba ravnotežja, obolelost za Covidom-19 je to stanje le še poslabšala
  • nizek krvni tlak in srčna aritmija

Zaradi nezmožnosti samostojnega in varnega življenja v svojem stanovanju so me okoliščine prisilile v odločitev, da se preselim v dom, kjer mi je zagotovljena oskrba.