Gospa Vera je svojo življenjsko pot pričela že davnega leta 1921 in ta pot jo je zanesla vse do danes, ko skupaj praznujemo njenih častitljivih 99 let. Trenutno ji pripada naziv najstarejše stanovalke našega Centra. A kljub letom je gospa še vedno gibalno aktivna, kar dokazuje tudi fotografija, njena preprostost in mirnost, pa ti lahko narišeta samo nasmeh na obraz.
Ob takšni lepi priložnosti so se vsi na bivalni enoti posladkali s torto in ji pri tem zaželeli najlepše želje.
Spodaj pa si lahko preberete potek življenja gospe Vere, ki ga je za nas spisala njena hči. Prijetno branje!
V mesecu decembru praznuje svoj 99. rojstni dan Vera Vukadinovič (dekliški priimek Hebar), ki je trenutno najstarejša varovanka doma za starejše Zimzelen in hkrati najstarejša živeča avtohtona mozirjanka. Rojena je bila v družini s štirimi otroki. Zaradi očetove službe so se veliko selili (Kočevje, Novo mesto), Mozirje pa je ostalo stalno pribežališče. Tukaj jo je dočakala tudi 2. svetovna vojna. Kljub temu, da je nacistom dokazala svoje »arijsko« poreklo in so ji izdali t.i. Ahnenpass,je bila vseeno poslana na prisilno delo v Avstrijo po programu Arbeitdienst. Ko se je vrnila, se je odločila za študij farmacije in opravila en letnik v Grazu. Zatem je delala kot praktikantka v mozirski apoteki
Pred hišo v Mozirju je bila meja med »banditten land« in »Deutches Reich«, a se je Vera odločila pomagati partizanom. Na planini v Podvolovjeku je bila partizanska bolnica in bunker z apoteko. Tam je pomagala kot farmacevtka, a so lokalni izdajalci bolnico izdali, tako da so morali neko noč vsi, v največjem snegu zbežati prek planine v Kamnik.
Po vojni je študij farmacije nadaljevala in končala v Zagrebu. Zaposlila se je v JNA kot apotekarica in dobila čin majorja. Bila je tudi odlikovana za zasluge za narod. Tam je tudi spoznala svojega bodočega moža, oficirja, Rodoljuba. A turbulenc še ni bilo konec. Prišlo je leto 1949, ko se jima je rodila hči, to leto pa je tudi bilo začetek informbiroja. Moža so kot političnega zapornika poslali na Goli otok za tri leta. Po izpustu jima je bilo onemogočeno skupno življenje (oblast je celo zahtevala, da se ločita), a vztrajala je pri svojem. Vmes je bilo kar nekaj selitev (Brežice, Žalec), družina pa je skupaj zaživela v Ljubljani šele mnogo let kasneje. Svojo poslovno kariero je Vera zaključila kot vodja lekarne na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.
Ko se sprašujemo, kako je možno, da nekdo dočaka tako visoko starost, je morda odgovor v človeški odločnosti in neomajnosti, kar je gotovo glavna Verina karakteristika. Vedno je bila pokončna in znala vztrajati. Čas, v katerem je rasla njena generacija je bil nedvomno težji, kot si mislimo, a je na svoj način ljudi tudi prekalila. Zato, čestitke in poklon.
Facebook
LinkedIn