Na lep in topel petkov večer smo se odpravili na Jurčičevo domačijo na Muljavi. Ogledali smo si prvič uprizorjeno gledališko igro Lepa Vida, katere mit je po Francetu Prešernu prevzel tudi Josipa Jurčiča, ki je leta 1877 o njej napisal roman.

Osrednja junakinja predstave je mladostna, radoživa in svojeglava Vida Basingojeva. V njeni nepremišljenosti jo vodi hrepenenje po drugačnem in lepšem svetu. Po svetu, v katerem bi ljubila in bila ljubljena. Pogumna Kraševka pripravljena prestopati meje konvencionalnega, želi s tveganimi odločitvami uresničiti svoje sanje. Tako se odloči za poroko s starejšim, tradicionalnim moškim, vdovcem, podjetnežem in trgovcem Samorodom. Ta jo ni oženil le za okras, vendar za vdano gospodinjo, ki bo skrbela za domače ognjišče. Tako so se Vidne sanje hitro razblinile in svoboda je bila izgubljena. Kot nalašč je s sladkimi besedami mimo prišel mladi Alberto, sin beneškega trgovca. S Sladkimi besedami je zapeljal Vido, ki je zapustila dom, moža in sina. Prestopila je mejo, ki je usodno zaznamovala njeno nadaljnje življenje. Kljub čustvenemu trpljenju se je trudila ostati močna in prevzela odgovornost za svoja dejanja. Ravno to neizpolnjeno hrepenenje je postalo mit in zato še danes živi v legendi.

Vrhunsko odigrana igra, katero je pospremilo več bučnih aplavzov, poteka v narečnem jeziku, kar daje sami uprizoritvi prav poseben čar. 

Lep večer smo, še pred predstavo, izkoristili tudi za sprehod po prelepi domačiji in njeni okolici z bogato dediščino iz 19. stoletja. V center smo se vrnili pozno v noč, bogatejši za krasno gledališko predstavo in polni lepih vtisov.