V ponedeljek, 7.aprila, je v Domu dišalo po sveže pečenem kruhu.
Kruh je ena najpreprostejših in hkrati najbolj svetih reči v našem življenju. Skoraj vsak od nas nosi spomin na kruh – kako je dišalo iz pečice, ko je mama spekla hlebček, kako je babica zarezala vanj križ preden ga je dala v pečico, kako smo kot otroci komaj čakali na skorjico, še toplo in hrustljavo.
Toda kruh nikoli ne nastane sam od sebe. Potrebuje roke. Roke, ki zamesijo, gnetejo, čutijo testo, mu vdihnejo življenje. Roke, ki vedo, kdaj je testo pripravljeno, ki ga znajo začutiti – ne s tehtnico, ampak s srcem.
V ponedeljek smo v našem domu slišali vesele glasove in nežno ploskanje testa ob mizi. Stanovalci so oblikovali male kruhke – vsak kruhek je bil poseben, unikaten, vsak je nosil odtis rok, ki so ga ustvarile. In te roke niso navadne. To so roke, ki so skozi desetletja gradile domove, vzgajale otroke, delale na poljih, pisale pisma, pletle volnene nogavice, risale sanje in tolažile solze.
Vsak kruhek je bil tako več kot le zalogaj – vseboval je tudi zgodbo. Bil je delček življenja, odtisnjen v mehko, toplo obliko. Ko je bil kruh pečen je po hodnikih zadišalo po otroštvu, po domu, po bližini – zgodilo se je nekaj posebnega.
In ko smo si te kruhke podelili med seboj, to ne bo le delitev hrane. To je bila delitev pozornosti, spoštovanja, povezanosti. Kruh je povezoval mize in ljudi, preteklost in sedanjost, spomine in nove zgodbe, ki jih še pišemo skupaj.
Včasih ne potrebuješ veliko, da narediš dan lepši. Le malo testa. In veliko srca v rokah, ki ga oblikujejo.
Facebook
LinkedIn