Prekrasen sončen dan. S stanovalko Centra starejših Gornji Grad, ga. Ano sva se zaklepetali. Med najinim pogovorom sva se zazrli v bližnji Počrevinov grič, v neposredni bližini Centra. Ga. Ana je izrazila željo, da bi se rada še enkrat v življenju, povzpela na ta hrib. Sama nisem videla nobenih težav, da se ta želja ga. Ani ne bi izpolnila.
Čez nekaj dni sem pristopila do ga. Ane in ji rekla, če je pripravljena, da greva na izlet. Brez premisleka je bila za stvar . Nemudoma se je oblekla, vzela pohodne palice in me že čakala v recepcijo Centra.
Pot je vodila skozi vas, čez most, gozd in travnik, kjer sva morali premagati kar nekaj strmih stopnic. Nekajkrat sva morali počivati, da sva zajeli sapo. A sva neizmerno uživali v najinem druženju. Veliko je bilo smeha med tem, ko sva premagovale vse ovire. Ko sva prišli na vrh, pa naju je čakal čudovit razgled na Gornji Grad, pogled na Menino in okoliške hribe.
Ko sva sedeli na klopci, uživali v res lepem pogledu, sem opazila, kako se ga. Ana zmagovalno nasmiha, v očeh je bilo nepopisno veselje. Uspelo ji je. V srcih nama je bilo obema toplo.
Ga. Ani sem neizmerno hvaležna, da me je spremljala na poti. Hvala ga. Ana.
Petra Kovačič, delovna terapevtka
Facebook
LinkedIn