Pustovanje z butalci

Največji premakljivi butalski praznik je že tukaj in praznovali smo ga tudi v centru starejših Cerknica. Stanovalci in zaposleni smo se preoblekli v pustne šeme, imeli smo miške in mačkone, pike nogavičke, pice, rdeče kapice, pikapolonice, klovne in podobne zadeve, ki se znajo zgoditi na pusta in pa seveda so na obisk prišli tudi pravi Butalci in coprnice izpod Slivnice. Z nami so pustovali in se zavrteli ob poskočni glasbi tudi prijatelji iz VDC-ja in Medgeneracijski center Gaber Loška Dolina. Obratovala pa je seveda tudi pekarna Miš Maš, ki je spekla slastne miške in mini flancate, ki za pusta ne smejo manjkati. Ker pa so bile maškare vsaka po svoje lepe in posebne, je zasedala pustna komisija, ki je podelila nagrade najlepšim maskam, tako skupinski kot posameznikom.

Da omenimo še letošnjo temo pustnega karnevala, to je Butalska družina.

Kaj pa je pravzaprav družina so se spraševali Butalci? Zadeva naj bi bila sama po sebi precej enostavna, a če se ji bolj (nemara celo preveč) posvetimo, neha biti enostavna. Butalci so modrovali in se pregovarjali. Nekateri so bili za prvi predlog, drugi za drugega in tretji za tretjega. Ure so minevale, Butalci so postajali vse pametnejši, a nič bližje odgovoru. Kar naenkrat pa je eden izmed Butalcev vstal in vzkliknil: “Evo. To je butalska družina!” Vsi so se ozrli, nato so se ozrli še enkrat, tokrat v pravo smer. Ker je bila zunaj že zdavnaj tema, ni bilo skozi okno videti nič, le njihov odsev. »Pa saj vendar vidimo samo sebe,« so mu rekli. »Saj to,« je navdušeno vzkliknil. »Mi smo butalska družina!«

In res so bili Butalci. Oni, ki so se par ur prepirali o na videz čisto nepomembnih stvareh. In ki bojo na koncu izpeljali na videz čisto nepomembno stvar, kot je na primer pustovanje. Zraven pa bomo del butalske družine še vsi mi, ki se bomo na videz čisto brez pomena veselili z njimi. Letos, drugo leto in še mnogo let zatem. Zakaj? Zatu.