PRAZNOVANJE 15. OBLETNICE DEOS-A NOTRANJE GORICE

Petnajst let resničnega življenja.
Leta 2011 so se odprla vrata DEOS Centra starejših Notranje Gorice. Hodniki so bili še tihi, sobe pripravljene, vse pa je čakalo na tisto, česar ni mogoče ustvariti z zidovi in opremo – na ljudi, ki bodo tem prostorom dali življenje.
Med prvimi, ki so 2. novembra 2011 prestopili prag centra, sta bila tudi gospod in gospa Rakuša. Ob praznovanju 15. obletnice sta predstavljala posebno vez med začetki centra in življenjem, ki se je v njem odvijalo skozi leta.
Petnajst let pozneje se je center ob svojem jubileju znova napolnil z glasbo, spomini in ljudmi, ki vsak na svoj način soustvarjajo njegovo zgodbo.
Praznovanje so z izbranimi melodijami obogatili glasbeniki dua Accordidiplano, ki so s svojim nastopom spremljali posamezne dele programa. Zbrane sta nagovorili tudi direktorica centra in glavna medicinska sestra ter se ozrli na prehojeno pot.
Posebno mesto v programu pa je pripadalo stanovalcem. Gospa Močnik, gospa Droljc, gospa Nečemer in gospod Debevec so z zbranimi delili svoje zapise o življenju v centru. Štirje ljudje, štirje različni pogledi in štiri osebne pripovedi, ki so praznovanju dale poseben pomen.
Njihove besede so spomnile, da za vsakim imenom in za vsakimi vrati ostaja človek s svojo preteklostjo, navadami, željami in pogledom na življenje. Da prihod v dom ne pomeni konca osebne zgodbe, temveč njeno nadaljevanje v drugačnem okolju. In da je prav zato tako pomembno človeku prisluhniti, ga razumeti ter mu omogočiti, da tudi v poznejših letih ostaja to, kar je.
V petnajstih letih se je marsikaj spremenilo. Ljudje so prihajali in odhajali, nastajala so prijateljstva, spletale so se vezi, izmenjevali so se lepi in težji dnevi. Nekateri trenutki so ostali zapisani na fotografijah, drugi le v spominih tistih, ki so jih doživeli. Vmes pa se je odvijalo tisto najbolj običajno, a hkrati najpomembnejše – vsakdanje življenje.
Praznovanje 15. obletnice je bilo zato več kot le pogled na pretekla leta. Bilo je priložnost, da se v ospredje postavijo ljudje in vse tisto, kar pogosto ostaja neopaženo, čeprav prav iz tega nastaja življenje v centru.
Petnajst let ni zgodba o popolnih dneh. Je zgodba o ljudeh, ki so iz hiše ustvarili prostor življenja.