V četrtek se je v recepciji DEOS Centra starejših Notranje Gorice zgodilo nekaj zelo preprostega in hkrati globoko dragocenega. Povsem spontano je prostor napolnila glasba – klavir in kitara
v rokah našega stanovalca gospoda Bojana iz enote Breza. Melodije so povezale stanovalce v skupno petje in odprle vrata spominom. Ob glasbi so se vračali v večere svoje mladosti – v čase, ko so večere preživljali skupaj, brez televizije in telefonov. Ob sveči, pesmi, pogovoru in tihem občutku povezanosti. Stanovalci so spontano pripovedovali, kako malo je bilo včasih potrebno, da so se imeli lepo in kako dragocena je bila bližina. V prostoru so se prepletali mir, toplina in hvaležnost. Trenutek, ki ni bil načrtovan, a je pustil globoko sled – kot tih opomnik, da so najlepši trenutki pogosto tisti, ki nastanejo sami od sebe. Včasih je za lepo dopoldne potrebno zelo malo.