Nikoli ne bom pozabil izjave sodelavca ob koncu delovnika: zdej grem pa še po ženo v »krepavnk«. To je bil njegov izraz za dom starejših. Isto mišljenje sem slišal še z mnogih, da ne rečem skoraj vseh strani.
Moj način razmišlanja pa je popolnoma diametralen, saj smatram, da je to ustanova, ki je družbeno ravno tako potrebna in pomembna kot vrtec za otroka. Tak Dom sem prvič videl leta 1965 na Švedskem, kjer sem delal kot študent. V spominu mi je ostala slika zadovoljnih in veselih ljudi in to posameznih ali v parih. Človek ima v življenju zelo različna obdobja in zadnja leta, za katera ne veš koliko jih bo, je lepo preživeti v Domu starejših, kjer imaš vso oskrbo in nisi v miselno breme otrokom. Otroci so v dobi skrbi za vnuke in ustvarjanja materialnih pogojev za življenje družine.
V Gornji Grad sem želel priti čeprav nisem Savinjčan in sem zato čakal pet let. V te kraje sem zahajal zaradi staršev moje žene: mati je bila iz Meliša, oče pa iz Homca. Dokler so bili njuni starši živi smo bili večkrat tukaj. Kmalu po prihodu (tretjega novembra 2010) sem svojo notranjost izrazil v parih vrsticah.
Moj center: Gornji grad
Facebook
LinkedIn