SVETOVNI DAN ALZHEIMERJEVE BOLEZNI

Včasih je dovolj že ena sama pesem, vonj, fotografija ali beseda, da se v nas prebudi nekaj, za kar smo mislili, da je ostalo daleč v preteklosti. Pred nami se znova pojavijo obrazi, kraji in trenutki, ki so nekoč sestavljali naš vsakdan. Spomin nas povezuje z našo zgodbo in z ljudmi, ki so jo skozi leta soustvarjali. Prav zato je imel Sprehod za spomin v DEOS, Center starejših Notranje Gorice pomembno sporočilo. Namenjen je bil spominu, pa tudi vsem, ki živijo z Alzheimerjevo boleznijo ali drugo obliko demence, ter njihovim svojcem in bližnjim. Ob tej priložnosti je bilo povedanih nekaj misli o demenci, predvsem pa o človeku, ki ostaja za diagnozo. Ko se spomin začne spreminjati, se življenje človeka ne konča. Ostanejo občutki, potrebe, želje in potreba po bližini. Ostane življenjska zgodba, ki je ni mogoče izbrisati z eno diagnozo. Včasih besede niso več tako zanesljive kot nekoč. Morda je težje priklicati ime, dogodek ali pravi izraz. Toda prijaznost, miren glas, nasmeh in občutek varnosti lahko še vedno najdejo pot do človeka. Prav zato so razumevanje, potrpežljivost in spoštovanje tako pomembni. Sprehod je bil preprost, brez tekmovanja in brez pričakovanj. Vsak je šel s svojim korakom in po svojih močeh. Nekateri v pogovoru, drugi bolj tiho, vsak s svojimi mislimi. Morda je kdo med potjo pomislil na človeka, ki ga ima rad. Na mamo, očeta, partnerja, prijatelja. Morda se je ob kakšnem trenutku prebudil spomin na mladost ali na čas, ki ga že dolgo ni bilo v mislih. In morda se ni zgodilo nič od tega. Morda je bil preprosto lep sprehod v družbi. Tudi to je dovolj. Sprehod za spomin ni bil namenjen temu, da bi iskali izgubljene spomine. Bil je namenjen temu, da se spomnimo, kako pomemben je človek – tudi takrat, ko se njegov svet počasi spreminja. In da v njem vedno znova prepoznamo človeka, njegovo zgodbo in njegovo vrednost.