V centru smo teden starejših začeli z gibanjem, igro in druženjem. Brez velikega pompa, a z veliko dobre volje. Po telovadbi smo se poigrali z barvami. Na roke in noge so si stanovalci pritrdili barvne krogce, potem pa je bilo treba ob določeni barvi hitro ugotoviti, katero roko ali nogo dvigniti. Kar preprosta naloga, dokler ne začnejo barve, roke in noge malo ponagajati. Takrat pa je bilo smeha še več. Ko se je dopoldne že dobro ogrelo, smo se razdelili v skupine in pustili domišljiji, spretnosti in malo tekmovalnega duha prosto pot. Volna je potovala iz rok v roke, časopis se je vlekel z nogami, spomin je iskal, kateri predmet manjka, ob znanih melodijah pa smo iskali pesmi, v katerih so se skrivali sonce, nebo, veselje in ljubezen. In potem še vonji. Nekateri so jih prepoznali takoj, drugi so ugibali, se spogledovali in poskušali priklicati pravi spomin. Prav takšni trenutki so najlepši – ko ni pomembno, kdo je prvi in kdo zadnji, ampak ko se ob nalogi srečajo pogledi in se zasliši smeh. Tako se je začel naš teden starejših. Z dopoldnevom, ki ni bilo namenjeno le igram, ampak predvsem druženju, sproščenosti in času, ki smo ga preživeli drug z drugim.
Ker včasih največ štejejo prav trenutki, ko se srečamo, nasmejimo in jih preprosto delimo drug z drugim.